V BEST-u ima vsaka lokalna skupina navado, da za svoje nove in tudi stare člane vsako leto organizira motivacijski vikend. Nekatere skupine se odločijo, da na dogodek poleg svojih članov povabijo še člane drugih lokalnih skupin iz drugih mest. Tako je BEST Mostar svoje povabilo poslal po celotni Evropi. Vabilo smo dobili tudi mi in tako se nas je 5 članov BEST Maribor podalo na pot v Bosno in Hercegovino.

Iz Maribora smo se odpravili v petek, 20. decembra, za zadnje potovanje v letu. Moram omeniti, da naša potovanja niso klasična potovanja od točke A do točke B, ampak se spontano večkrat ustavimo še na točkah C, D in če je čas, še na E. Tako smo na poti stali v Zadru, kjer smo preverili temperaturo morja (presenetljivo toplo), njihove orgle in morsko pico. Ker smo se takoj nalezli balkanskega načina življenja, se nam tudi nikamor ni mudilo. Na naslov, ki so nam ga posredovali kolegi iz Mostarja (okoli pol ure vožnje iz Mostarja), smo prispeli 12 ur po tem, ko smo zapustili Maribor, ob polnoči. Edini problem je bil, da nam je gospa iz navigacije trdila, da je cilj na naši levi, a je bil na tem mestu samo prepad in žuboreča reka Neretva. Vseeno smo po neki malo širši potki zapeljali na levo navzdol, saj smo že vajeni tega, da se BEST dogodki odvijajo sredi ničesar. Slepa ulica. S težavo smo nato avto vzvratno vrnili na cesto, kjer smo se malo razgledali po dolini, ki se je razprostirala ob reki. V vidnem polju smo zagledali rdeče-žareči napis ”Motel”. Sklepali smo, da bi to moralo biti to. Našli smo pot v to dolino, vendar ob prihodu nismo našli nobenega napisa Motel in nasploh je bilo temno kot v rogu. Videli smo le starejšega možaka ob cesti, odpeljali smo se do njega in ga povprašali za pot. Ker je bila ura pozna, je bil tudi možak uri primerno opit. Na začetku je samo nergal nekaj nerazumljivega, med drugim; ” A ko ste vi?” , ”Radio sam ja u Mariboru, da, da ”, nekaj o vojni, o tem, da se je v Mariboru dobro zaslužilo in da je v življenju treba delati, če želimo kaj imeti. Ko smo mu končno dopovedali, da iščemo Motel, je pričel vztrajati, da prespimo pri njem. Vljudno smo odklonili, obrnili avto in se karseda hitro odpeljali. Nekako smo našli motel, vendar so bile vse luči ugasnjene, tako smo se spraševali, če smo na pravi lokaciji. Na zadnji strani motela smo le našli BEST-ovce, ki so se hitro razveselili našega obiska. Izkazalo se je, da je ravno med našim iskanjem motela, za 15 minut zmanjkalo elektrike v vasi. Zalotili smo jih sredi zabave, značilne za BEST – zelo tematsko obarvane in polne različnih iger, tekmovanj in izzivov. Kakor hitro so nas pospremili v sobe, smo se jim pridružili. Takoj smo se spoprijateljili in skupaj preživeli lepo noč.

Zgodaj zjutraj so nas polni energije in dobre volje zbudili. Sledil je zajtrk z obilico mesa in kave. Začel se je delovni dan. Načrtovane delavnice so bile razvrščene v dva dela, eden je bil namenjen novim članom, drugi pa tistim nekoliko bolj izkušenim. Sam sem se udeležil tistega drugega, kjer smo se učili o osnovah oblikovanja spletnih strani. Po skupinah smo vsak razvijali svojo idejo za izboljšavo naše mednarodne skupne BEST strani. Luka se je udeležil delavnice namenjene lažjemu razumevanju, reševanju konfliktov v skupini ter dajanju in sprejemanju kritike. Tako je izgledala delavnica po Lukovih besedah: ”Na motivacijskem izletu sem se imel priložnost udeležiti raznih delavnic. Odločil sem se za delavnico “Feedback”. Sprva sem pričakoval, da bo delavnica bolj posvečena povratnim informacijam na delovnem mestu, vendar sem bil pozitivno presenečen, saj smo obravnavali povratne informacije v vseh vidikih. Kasneje smo se osredotočili še na “emotional intelligence”. Menim, da mi je ta delavnica pomagala najti način podajanja povratnih informacij, ki pripomore rasti naslovnika in ga ob tem ne prizadene.”

Na koncu delavnice so potekale predstavitve prenovljene, privatne BEST spletne strani in vseh orodij, ki jih lahko člani koristijo. Kot bi mignil, se je zvečerilo in med prostim časom smo se odločili, da krenemo raziskovat okolico. Ker je deževalo kot v hudi uri, smo se peljali le do najbližje restavracije. Bili smo edini gostje. Spet so nas presenetile cene, saj smo za 3 kave, 3 sladice in 6 višnjevih likerjev  zapravili zgolj 20 mark (okoli 10€). Ko smo se vrnili, so nas kolegi iz Mostarja presenetili s tipičnim bosanskim žarom s čevapčiči, perutničkami, klobasicami in pečeno papriko. Spraševal sem se, od kod tako dober okus mesa, saj se po okusu ne more primerjati z mesom v drugih državah. Mogoče temu botruje celotna atmosfera, ki si je deležen v njihovih krajih. Gazda hostla nam je po večerji že ponujal kozarčke domače rakije, vsak kozarček za 50 centov.  Temu je seveda težko reči ne.

”Oni rakije ne prodajajo za profit, ampak za dušo.”

Kantus je tradicionalni dogodek, ki ga v zadnjem stoletju organizirajo študentske organizacije in bratovščine po celotni Evropi. Izvajati naj bi ga začele nemške študentske organizacije pred nekaj stoletji. V glavnem se na glas pojejo tradicionalne pesmi ob pitju piva. Pri tem je pomembno, da se upoštevajo stroga tradicionalna pravila, v nasprotnem primeru sledi kazen. Tako si je tudi BEST prisvojil kantus in je prisoten na vseh večjih internih dogodkih. Kantus v Mostarju je bil mešanica globalno znanih angleških pesmi, yugo-rocka, bosanskih balad in nam v (ne)čast tudi Ti ti ti moje rožice od Modrijanov, ki smo jo morali zapeti kot kazen pred vsemi.

Jutro je naznanilo nov deževen dan in čas je bil za konec Motivacijskega vikenda. Skoraj smo pozabili na pomemben del tega potovanja, in sicer da bi videli most v Mostarju. Bosanski kolegi so bili veseli, da bomo ostali še en dan in noč, prav tako nam je ena od njihovih članic odstopila stanovanje, kjer smo prespali. Da nas utrujenost ne bi načela preveč, smo se lotili raziskovanja bosanskega spa programa. Nekdo nam je priporočal nek bazen in po njegovih napotkih smo se odpravili na lokacijo. Vsi veseli in vsak s svojimi kopalkami v rokah smo prišli na recepcijo in vprašali za bazen. Ženska se je nasmehnila in nam pojasnila, da je tukaj bazen odprt samo poleti. Ah, ti nebogljeni Slovenci. Naposled smo prispeli v City spa, kjer smo uživali v turški in finski savni ter bazenih za samo 7 evrov na osebo. Pozabil sem omeniti, da smo vsepovsod, kjer smo se mudili, bili presenečeni kako urejeni in dovršeni so njihovi prostori. Mogoče imamo včasih napačne predstave o Bosni. Preden smo se pridružili kolegom iz Mostarja v stanovanju, smo odkrivali še bosansko sceno craft piv, ki cveti in producira presenetljivo dobra piva. Ob pozni uri smo našli nam namenjeno stanovanje in kolegom skuhali kuhano vino, ki smo ga prinesli iz Maribora.

Zjutraj je bil končno čas, da si ogledamo Mostar v turističnem pomenu besede. BEST-ovka Senaida nas je popeljala mimo neštetih čevapčinic, starih zgradb, đamij in tržnic, kjer so ponujali okraske in doma narejeno posodo. Naposled smo le ugledali most, ki so ga po letu 1993 obnovili, da izgleda, kakor da nikoli ni bil porušen. Mesto ima nekakšen starodavni utrip, ki ga najbolj začutiš ob molitvah, ko mošeje prav tekmujejo katera bo glasneje zapela verze svojih molitev. Mostar sicer ni čisto muslimansko mesto, saj v njem islam sobiva s krščanstvom. Tako je stari trg tudi okrašen v luči božiča. Glede na veliko hrvaških zastav izobešenih po nekaterih ulicah sklepamo, da v mestu biva veliko Hrvatov. Ulice in ceste so skromno ozke in na vsakem prostem mestu, tako na pločniku kot na travi, lahko najdeš parkirane avtomobile. V prometnem kaosu veliko pomaga dejstvo, da so vozniki zelo umirjeni in uvidevni. Nasploh je vsepovsod umirjeno ozračje, saj ob opazovanju ljudi na ulicah dobiš občutek, da nimajo nobenih skrbi. Vendar vemo, da je njihov standard precej nižji kot naš in da se soočajo s precej resnejšimi problemi kot mi. Ni jih še povozil moderni tempo življenja, vsaj ne v takšni meri kot je nas.

 

Po treh dneh bosanske pustolovščine smo se v popoldanskih urah le poslovili in se odpravili na dolgo pot nazaj v domače mesto. Nikomur izmed nas ni žal našega obiska Bosne. Spoznali smo mnogo zelo odprtih in prijetnih ljudi, s katerimi bomo stike prav gotovo še obdržali. Okrepili smo sodelovanje med BEST Maribor in BEST Mostar, nekateri so se ponudili, da nam pridejo pomagat pri organizaciji naslednjega inženirskega tekmovanja EBEC. Mi pa tudi nismo rekli zadnje v Bosni in Hercegovini, spomladi namreč organizirajo regijsko srečanje, ki se ga bomo prav gotovo z veseljem udeležili.