Naš nov član Uroš se je pogumno odpravil na prvo svojo "best" avanturo kar sam, zelo na hitro, v Novi Sad na motivacijski vikend tamkajšnje lokalne BEST skupine. Delček svojih doživetij je strnil v spodaj zapisanih vrsticah.
Pot in prihod
Po slabo prespani 9-urni vožnji sem prišel iz Maribora do Beograda, od koder sem z vlakom nadaljeval vožnjo proti Novemu Sadu. Z vsako postajo sem postajal manj utrujen in z vse več pričakovanji. Ker Novi Sad slovi po svoji pestri kulturi in ker je to drugo največje mesto v Srbiji, sem brez težav prepoznal svojo zadnjo postajo.
Na ta vroč sončen dan me je sprejela deklina z nasmejanimi lici, s katero sva se sprehodila po ulicah Novega Sada, preko mostu svobode, vse do travnatega hostela, kjer smo imeli motivacijski vikend. Ljudje so me sprejeli z odprtimi rokami in nasmehom na obrazu. Kaj hitro smo se predstavili drug drugemu in tako se je začela igra spomina, v kateri že od nekdaj ne blestim – »Kako ti je že ime?« Po odigrani rundi šaha sem spoznal še več ljudi in kmalu zatem smo začeli z motivacijskim vikendom.
Tematika? Teamwork.
Tutorja, ki sta vodila predavanje, sta nas razdelila v tri ekipe, kjer sem imel to neizmerno srečo, da sem bil v skupini petih ljudi obkrožen s samimi srbskimi lepoticami. Dobili smo nalogo, da se moramo v pol ure skupaj domisliti igrice. Odločili smo se, da bo naša igra metanje papirnatih aviončkov. Pri tem je najdaljši let pomenil zmago, oseba z najkrajšim letom pa je morala skakati na eni nogi in našteti 10 stvari na neko temo (na primer 10 valut ali podobno). Ko se je čas iztekel, je vsaka ekipa predstavila svojo igro. Tako kot v vsakodnevnih preizkušnjah, kjer nas najprej doleti test in šele s tem pridobimo znanje, izkušnje, smo tudi tukaj po enakem načelu na koncu bili deležni še predavanja. Učili smo se o pomembnosti medsebojnih odnosov, o načinih komunikacije, faktorjih motivacije in prioritet ter še mnogo več. Tako smo lahko sproti na svežem primeru zaznavali, kaj lahko izboljšamo v prihodnosti.
Po končanem predavanju in okusnem kosilu so nam organizatorji pripravili zabavne skupinske igre. Morali smo z zaprtimi očmi delati oblike iz sklenjene vrvi, poskusili čim večkrat zložiti prt, brez da bi stopili iz njega ... Na koncu je še vsak dobil delček slike, katerega smo si morali zapomniti in potem ugotoviti vrstni red, čigava slika kam paše, preko spomina in besed.
Zabavali in družili smo se pri iskanju frizbija v grmovju, s kartanjem in uživali smo v poležavanju na soncu. Seveda smo bili aktivni tudi v nočnih urah, katerih pa ne bom podrobno opisoval, pa ne zato, ker se jih ne bi spomnil.
Doživetij še ni konec
V nedeljo smo zaključili motivacijski vikend s podelitvijo zahval in z mnogo objemi. Vendar se tu moja avantura še ni zaključila. Preko spleta sem že pred leti spoznal par ljudi iz Novega Sada in sedaj se je končno ponudila priložnost, da se vidimo v živo. Seveda sem to enkratno priložnost izkoristil. Spoznali smo se in dokazali so mi, da so v Novem Sadu dobre pivovarne, slaščičarne, v Petrovaradin smo pa šli tudi na trdnjavo. Vendar je čas neusmiljeno tekel in v ponedeljek sem se moral vrniti v Slovenijo. Bilo je kratko, a najbolj pomembno je, da sem se vrnil poln novih poznanstev, doživetij, veščin, dobre volje in s samimi lepimi spomini.
Avtor: Uroš Zavišek
Uredila: Lucija Božnik
